[ Pobierz całość w formacie PDF ]

sezona quidditcha. Oliver Wood, kapetan gryfondomskega mo{tva, je
nekega ~etrtkovega ve~era sklical prvi sestanek ekipe.
Mo{tvo je {telo sedem igralcev. Kot v vsakem drugem so bili tudi
v gryfondomskem trije zasledovalci. Ti so se trudili ~imve~krat vre~i
lokl (rde~a `oga, velika kakor nogometna) skozi enega izmed
nasprotnikovih ko{ev, ki so viseli visoko nad tlemi. Dva tolka~a sta s
kijem odganjala od svojih soigralcev {tamfa (dve ~rni, te`ki `ogi, ki
sta fr~ali po igri{~u in posku{ali sklatiti igralce z lete~ih metel).
Branilec je branil ko{e, iskalec pa je imel najte`jo nalogo. Ujeti je
moral zlati zviz, drobno kroglico, veliko kakor oreh, ki je imela zlata
krilca. Ko mu je to uspelo, je bilo igre konec, svojemu mo{tvu pa je
prislu`il stopetdeset to~k.
Ekipa se je ob son~nem zahodu zbrala v mrzli garderobi na koncu
igri{~a. Oliver, mo~an sedemnajstletnik, je hodil v zadnji, sedmi letnik.
[esterico soigralcev je nagovoril z glasom, polnim obupa.
"Letos imam zadnjo mo`nost, da z vami osvojim {olski pokal
quidditcha. Naslednje leto ne bom ve~ hodil na Bradavi~arko!"
Po tem uvodu je za~el nemirno korakati gor in dol po garderobi.
"Gryfondom `e sedem let ni osvojil pokala. Dobro, smo pa~ imeli
najhuj{o smolo, kar si jo lahko kdo zamisli - kar naprej po{kodbe,
potem pa so konec lanskega leta {e odpovedali zadnje tekme..."
Debelo je pogoltnil, kot bi bil spomin na to {e vedno pregrenak.
"Ampak dobro vemo, da smo dale~ - najbolj{e - mo{tvo - na - {oli!"
Ob teh besedah je s pestjo udarjal ob dlan in prek obraza se mu je
kot obi~ajno, kadar je govoril o quidditchu, zarisal napol blazen nasme{ek.
"Izjemne zasledovalke imamo!"
Pokazal je na Alicijo Spinnet, Angelino Johnson in Katie Bell.
"Neprekosljiva tolka~a!"
"Nehaj, no, Oliver," sta v en glas ugovarjala Fred in George
Weasley ter se pretvarjala, da jima je nerodno.
"Poleg tega imamo tudi iskalca, ki nam je ~isto zmeraj prinesel
zmago!" je zagrmel Oliver in ponosno zazijal v Harryja, pri ~emer so
se mu o~i zalesketale ko blazne`u. "No, pa jaz tudi igram v na{i
ekipi," je dodal po premisleku.
"In po na{em si tudi ti izvrsten igralec, Oliver," se je oglasil George.
"Fantasti~en branilec si," je dodal Fred.
"Tisto, kar ho~em povedati, je tole," se jima Oliver ni pustil zmesti.
Spet je za~el korakati sem ter tja. "Zadnji dve leti bi morala biti na
pokalu quidditcha zapisana na{a imena. Od trenutka, ko se je mo{tvu
pridru`il Harry, sem bil prepri~an, da je `e na{. A s tem ni bilo ni~
in letos imamo zadnjo mo`nost, da na njem preberemo svoja imena..."
Oliver je to povedal tako potrto, da se je zasmilil celo rde~elasima
dvoj~koma.
"Oliver, to leto ga bomo osvojili!" je vzkliknil Fred.
"Uspelo nam bo, Oliver!" mu je pritegnila Angelina.
"Nedvomno!" se je oglasil {e Harry.
Odlo~eni, da kon~no zmagajo, so za~eli vaditi po trikrat na teden.
Vse pogosteje je de`evalo, shladilo se je in dnevi so se `e mo~no
skraj{ali. Toda Harry je bil kljub blatu, vetru in de`ju prepri~an, da
bodo kon~no pri{li do velikanskega srebrnega pokala.
Nekega ve~era se je vrnil v gryfondomsko dnevno sobo {e posebej
premra`en. Toda vseeno je bil dobre volje, saj jim je na treningu {lo
kot po maslu.
V dnevni sobi je kar bren~alo od navdu{enja.
"Kaj pa se dogaja?" je vpra{al Rona in Hermiono, ki sta sedela na
najbolj{ih stolih, tik ob ognji{~u, in za astronomijo izdelovala zemljevid
no~nega neba.
"V Meryascoveeno gremo," je razlo`il Ron in pokazal na obvestilo,
ki se je pojavilo na zmahani oglasni deski. "Konec oktobra, pred no~jo
~arovnic."
"Krasno," se je razveselil Fred, ki je v dnevno sobo priplezal tik za
Harryjem. "Nujno moram h Creparju, smrdljivih {iber mi je
zmanjkalo."
Harry je utrujeno sedel na stol poleg Ronovega in dobra volja ga
je v hipu minila. Hermiona je uganila, kaj ga tare.
"Naslednji~ bo{ gotovo lahko {el z nami," je rekla. "Blacka bodo
kmalu ujeli, zdaj vedo, da se skriva nekje v bli`ini Bradavi~arke."
"Black ni tako neumen, da bi se prikazal v Meryascoveeni," je
ugovarjal Ron. "Vpra{aj McHudurrovo, ~e gre{ lahko z nami `e tokrat;
do naslednjega izleta je cela ve~nost..."
"Ron!" se je razjezila Hermiona. "Harry mora ostati v {oli..."
"Vsi drugi pa se bomo zabavali?" se ji ni pustil ustrahovati Ron.
"Prosi McHudurrovo, Harry. Vsaj poskusi, ni~ te ne stane."
"Mislim, da jo bom res," je odlo~eno prikimal Harry.
Hermiona je `e odprla usta, toda takrat ji je v naro~je sko~il
Krivo{ap. Iz gob~ka mu je visel velik mrtev pajek.
"Ne more tega pojesti kje na samem?" se je skrem`il Ron.
"Kako si bister, Krivo{apek! Si pajkca ujel ~isto sam?" se je
razne`ila Hermiona.
Krivo{ap je po~asi pre`ve~il pajka, pri ~emer je svoje rumene o~i
predrzno upiral v Rona.
 "Ti samo glej, da bo ostal v tvojem naro~ju," je razdra`eno
zagodrnjal Ron in se spet posvetil karti neba. "[kraba spi v moji torbi."
Harry je zazehal. Najraje bi {el naravnost v posteljo, a tudi on je
moral {e narisati zemljevid. K sebi je potegnil svojo torbo, vzel iz nje
pergament, pero in ~rnilnik ter se vrgel na delo.
"^e ho~e{, lahko preri{e{ mojo," mu je ponudil Ron, ki je na zemljevid
ravnokar skrbno zapisal ime {e zadnje zvezde, nato pa ga pomolil Harryju.
Hermiona, ki ni marala prepisovanja, se je na{obila, rekla pa ni
ni~esar. Krivo{ap je {e vedno nepremi~no zijal v Rona in konica
ko{atega repa se mu je po~asi zibala sem ter tja. Nenadoma pa se je
pognal iz Hermioninega naro~ja.
"Hej!" je zatulil Ron in zgrabil svojo torbo, a Krivo{ap je vanjo
`e zasadil kremplje. Tudi ko jo je Ron dvignil v naro~je, je ni spustil,
jezno je pihal in praskal po njej. "Spusti torbo, ti grav`a
ma~kasta!"
"Ron, da mu ne bo{ kaj naredil!" je zacvilila Hermiona. Vsi v
dnevni sobi so jih opazovali. Ron je zavrtel torbo s Krivo{apom vred
okoli sebe. Ma~ka se s tem ni otresel, pa~ pa je zato iz torbe vrglo
[krabo.
"Ujemite ma~ka!" je zavpil Ron, ko je Krivo{ap spustil torbo,
sko~il prek mizice in se pognal za prepla{eno podgano.
George se je vrgel na ma~ka, a se mu je izmaknil. [kraba pa je
{vignila mimo {tevilnih nog in se nazadnje pognala pod star predalnik.
Krivo{ap je tako besno pridirjal za njo, da bi ga skoraj odneslo
predale~ naprej. Takoj ko se je ustavil, pa se je splo{~il ~isto k tlom,
s sprednjo taco segel pod predalnik in za~el besno {apati za
podgano.
Zraven sta pritekla Ron in Hermiona. Slednja je zgrabila ma~ka in
ga potegnila stran, Ron pa se je vrgel na trebuh. Po nekaj minutah
mu je vendarle uspelo zgrabiti [krabo za rep in jo privle~i spod
predalnika.
"Poglej jo, kak{na je, uboga reva!" je besno zavpil na Hermiono in
ji pomolil podgano pod nos. "Sama kost in ko`a! Malo bolj pazi na
svojega ma~ka!"
"Krivo{apek ne razume, da tega ne sme!" ga je s treso~im glasom
zagovarjala Hermiona. "Vse ma~ke lovijo podgane, Ron!"
"Ta tvoja po{ast se mi zdi nekam sumljiva!" se je {e naprej jezil
Ron in zraven posku{al nemirno [krabo spraviti v prsni `ep.
"Razumela me je, ko sem rekel, da je [kraba v moji torbi!"
"Ne govori neumnosti," ga je zavrnila Hermiona. "Krivo{apek jo je
zavohal, ne pa..." [ Pobierz całość w formacie PDF ]